Dvojezični cestni napisi: Slike Erike Rossi

Leta 1998 je bil sprejet zakon na osnovi Evropske konvencije o zaščiti narodnih manjšin, ki dovoljuje vsem pripadnikom narodnostnih manjšin ustno in pisno uporabo jezika manjšine, bodisi v javnosti kot v privatnem okolju.

Na pročelju pokrajinske palače v Trstu je napis “Avtonomna Pokrajina Furlanija Julijska krajina” v štirih jezikih: v italijanščini, furlanščini, nemščini in slovenščini.

To so posledice kompleksne zgodovine te pokrajine in njenega jezikovnega, kulturnega in verskega bogastva, katerih korenine segajo v Avstro-Ogrsko monarhijo, ki je do leta 1866 zasedla nekatera območja pokrajine, preostali del pa je bil pod habsburško monarhijo do leta 1918. Avstro-Ogrska je sprejela večjezičnost svojega prebivalstva in ustanovila šole z uporabo večinskih jezikov.

V Furlaniji Julijski krajini, predvsem v tržaški in goriški pokrajini, ki sta bili do konca prve svetovne vojne pod Avstro-Ogrsko monarhijo, je bilo mnogo šol s slovenskim učnim jezikom. Sedanji slovenski fantje in dekleta teh pokrajin so lahko imeli pradede, ki so že tedaj obiskovali osnovne šole s slovenskim učnim jezikom.

Toda po koncu prve svetovne vojne in s prihodom fašizma so bile ukinjene ali uničene bodisi vse slovenske šole, kot tudi institucije, kulturna in športna društva ter dnevniki. Prišlo je do brutalnega raznarodovanja zaradi katerega so kar uradno poitalijančili slovenske in hrvaške priimke in spremenili tako ali njihov pomen ali način pisanja (od Vodopivec do Bevilacqua, od Jelen do Gelini, od Kralj do Carli…). Vse to je globoko vplivalo na osebno identiteto. Včasih je prišlo tudi do hudih družinskih problematik, saj so imele osebe iste družine, sestre in bratje, različne priimke. Isto se je dogajalo z nemškimi in furlanskimi priimki.

Mednarodna skupnost je z Londonskim sporazumom (1954) dodelila državljanom slovenske manjšine Furlanije Julijske krajine kot tudi državljanom italijanske manjšine v Istri (takratni Jugoslaviji) pravico do javnih šol v maternem jeziku. Z zakonoma 482 iz leta 1999 (zgodovinske jezikovne manjšine) in 38 iz leta 2001 (slovenska manjšina v Italiji) je italijanska država, po petdesetih letih, začela izvajati s posebno zakonodajo to, kar predvideva 6. člen Ustave Italijanske republike in se prilagodila načelom zapisanim in v Okvirni konvenciji Sveta Evrope za zaščito narodnih manjšin in v Evropski listini o manjšinskih in regionalnih jezikih.

K izvajanju zakonov pripomore predvsem sodelovanje vseh državljanov in mentalna odprtost do večjezičnih kultur. To velja predvsem v času globalizacije, ko se primerjamo, ne samo med seboj tisti, ki že stoletja in več generacij živimo v večjezičnem okolju, ampak tudi z novimi narodi, ki se jim približujemo in se nam približujejo. Bogastvo naše zemlje je v tem, da že doma lahko spoznavamo več jezikov in kultur in na tak način omogočamo njihovo preživetje.

MARTINA KOSMINA

Comments:

---

Post a comment:
(posts that are not on topic will be removed)

Name:
Subject:
Comment: